Zakaj vrtnarim na okenskih policah, terasi in vrtu, kakšne so moje izkušnje in kako vrtnarjenje vpliva na moje počutje, zdravje in kaj mi predstavlja samooskrba v bodočnosti?.

Pomlad je tu in jaz se pomladi vsako leto veselim. Letos sicer vrtičkarska sezona zaradi hladnega vremena nekoliko zamuja, ampak globoko verjamem, da ima vsako seme rastline univerzalno modrost in dobro ve, kdaj je pravi čas, da pokuka na plano, zato se je ne glede na vreme, vzgoja sadik iz semen že davno pričela, sajenje določenih vrst zelenjave v zemljo, ki niso tako občutljive na nizke temperature, pa tudi.

Doma smo, odkar pomnim, imeli svoj vrt. Ne sicer prav doma, ker sem odrasla v stanovanju v bloku, ampak na bližnjem vikendu z vinogradom, do katerega smo imeli z avtom dobrih 10 minut. V praksi je to bilo super, saj tudi peš do vikenda nimamo prav daleč.

Pešačenje sem velikokrat kot najstnica izkusila v praksi, saj sem morala svoje zadolžitve v vinogradu in na vrtu in v kuhinji redno opravljati, po opravljenem delu, pa sem jo lahko kar peš, včasih pa tudi s kolesom, mahnila nazaj v Ormož, da nisem rabila čakati staršev cel dan, da se skupaj odpravimo domov. In za druženje s svojimi vrstniki itak da nič ni bilo nič pretežko, tudi slabih tri četrt ure hoje, seveda ne.

No, priznam, da mi vrtnarjenje takrat še ni bilo ravno tako zelo všeč, kot mi je sedaj, vendar nikoli v življenju ne bom pozabila, kakšen fantastičen vonj in okus je imel naš paradižnik na vrtu. Jedla sem ga kar z roko, kakor jabolko in nanj sem potepla čist malce soli, mogoče še malenkost frišne materine dušice (za baziliko se ne spomnim, da bi jo takrat v Prlekiji uporabljali), se pa v detajle spomnim, kako je dišal ta paradajz, kako je bilo sočno in dobro to volovsko srce. Slika na desni je seveda precej novejša, paradižnik pa je še vedno enak.

No, med srednjo šolo, v dijaškem domu v Ljubljani,  v njihovi kuhinji ni prav nič dosti dišalo po domači zelenjavi. Zadnje leto srednje šole se mi je hrana iz dijaške menze zamerila tako zelo, da je sploh nisem več mogla več jesti, razen z izjemo nekaj jedi in zajtrka. Tako sem jedla, kar sem dobila v trgovini: jogurte, krofe, bureke, čokolade tortice, sendvič in celi mali kozarec vloženih mini kislih kumaric, jabolka ali pa kaj iz ponudbe hitre prehrane (na srečo vsaj Mc Donald`sa še ni bilo). V petek, pozno zvečer sem pa seveda navalila na domači hladilnik in to kar me je čakalo pripravljenega na štedilniku.

Kasneje, ko sem študirala, je bilo že nekoliko bolje, saj sem se lahko odpravila na ljubljansko tržnico po solato ter po ostalo zelenjavo in jo pripravila v kuhinji v študentskem domu. V hladnejših mesecih sem je kar nekaj prinesla tudi od doma, jo “stiščala” v rukzak ali dodatno vrečko, pa na vlak z njo in za Ljubljano. Ko so prišli študentski boni za kosila, se nam je odkrila prava »Amerika«. Celo kosilo z juho in na koncu še sladica, je bila pravo razkošje. Sicer to ni bila seveda zelenjava z našega vrta – je pa bila vsaj redna prehrana in ne sendvič, burek ali hot dog s pomfrijem na hitro. Pa tudi kvaliteta pridelane hrane, verjamem, da je bila v tistih časih neprimerljivo boljša.

Po končanem faksu pride na vrsto zaposlitev in drug stil življenja. Priznam, da nekaj časa nisem veliko razmišljala o tem, kje kupujem zelenjavo, saj sta me mama in oče še vedno na veliko zalagala s svojo hrano, ostalo pa sem kupovala priložnostno, ko se pač karkoli rabila. Ampak, če si navajen od otroštva naprej živeti  z naravo, ti to nekako ne da miru in v vsakem novem najemniškem stanovanju sem, če se je le dalo, izkoristila tudi balkon ali vsaj okensko polico za začimbe, pa divjo rukolo, ki je zelo neobčutljiva za vzgojo. Tudi paradižnik češnjevec je super raste v kakem večjem koritu, celo grah. Graha seveda ne pridelaš ravno veliko, a za »poafnat« se pa je in za uživat v pomladanski juhici, skupaj s korenčkom.

Odkar živim v lastnem stanovanju, smo povečali teraso, zato sem lahko svoje “vrtičkanje” razširila in pridelala še malce več zelenjave. Na terasi so lepo uspevale kumare, paradižnik, rukola, majhne solatke in tudi jagode.

Potem sem naredila pod balkonom visoko gredo in drugo leto še eno zraven. Ker v obeh visokih gredah nisem mogla pridelati zadosti zelenjave, sem naročala zelenjavo in sadje še pri lokalnem eko kmetu, v tedenskem zabojčku. Naslednje leto se mi je z visoko gredo pridružila še ena soseda, no pred petimi leti pa smo dobili priložnost in si skupaj s sosedi organizirali in prekopali kar travnik zraven hiše ter si vsak po svoje organizirali svoj vrtiček.

No, to pa je sedaj zame postala čista “uživancija”! Povem ti, da zame resnično ni nič boljšega, ko daš na mizo svojo solato, ki kar “zahrusta” pod zobmi in  zadiši popolnoma drugače, kot pa kupljena iz trgovine. Da ne govorim o ohrovtu, zelju, poru, špinači, stročjem fižolu, grahu, bobu, čičeriki, koromaču, radiču, redkvicah, jagodah, ribezu, korenčku, zeleni, kumarah, paprikah in paradižniku, bučkah, bučah, baziliki in ostalih začimbah.

To, da imam sama svoj vrt mi resnično veliko pomeni, ne glede na vloženo energijo in vložen denar. To, da lahko pridelam svojo zelenjavo in nekaj sadja, mi odtehta vse. To je vložek v mene, moje najbližje ter investicija v naše zdravje. Vsako leto skušam biti čim bolj samooskrbna in pridelati čim več lastne zelenjave.

Ne jezim se preveč, če mi nagajajo voluharji (hmm, verjetno bi sosedi lahko kaj več povedali na to temo, haha) in nič hudega, če mi kdaj zmanjka časa, če kdaj nimam časa opleti kakšne gredice, pač imam malce bolj “boemski” vrt, v primerjavi z ostalimi vrtovi v okolici. Sploh pa se ni za sekirat, če kaka zelenjava ne zrase ali če ji ponagaja vreme, to je vse to normalno in naravno. Enkrat je sezona primernejša za določeno zelenjavo, drgič za drugo – vedno pa se najde kaj za skuhat in za pojest.

Tudi to, da je vrtnarjenje drago, nikakor ne bo držalo. Začetna investicija seveda nekaj stane, saj je potrebno kupiti vrtnarski pribor in vse ostalo, kar potrebuješ za uspešen začetek. Večino sadik si lahko vzgojiš sama, z malo volje iz lastnih semen. Drugače pa sem nedavno v reviji Bodi eko pred kratkim zasledila informacijo, da porabimo na leto povprečno 2-3 EUR/ m² vrta, če pa govorimo o času, pa to pomeni približno 30–40 minut/m² na leto. Za štiri člansko družino bi za celotno sezono naj potrebovala maksimalno 60 m² vrta.

V glavnem. Upam, da bom lahko še dolgo vrtnarila, saj tako vem kaj pojem in uživam sezonsko zelenjavo, istočasno se na vrtu še pošteno razmigam, prediham in ob tem, ko gledam rastline, kako rastejo, še neizmerno uživam. To me polni, to je moj način življenja, to je tudi moj doprinos k samooskrbi naše države in to je moj upor proti veletrgovcem in kapitalu. Pa naj se še tako čudno sliši.

Tudi, ko gremo na dopust, nesemo s sabo vse kar je zrele paprike, paradajza in ostale zelenjave. Mož sicer malce godrnja, preden uspe vso to zelenjavo stlačit v avto, saj vsa potrebna kamp oprema (kampiranje je namreč, poleg potovanj, naš najljubši način dopustovanja) že itak napolni avto do vsakega kotička. Ampak, ko se pa “vgnezdimo” in “grickamo” vsak svoje paprike in paradajz, je pa super fino in vredno, a ne?

Seveda se tudi zgodi, da kdaj pa kdaj po potrebi kupim kaj sezonske zelenjave, se pa trudim, da je takih nakupov čim manj in da je zelenjava, ki jo kupim, če se le da slovenska ali pa pridelana pri lokalnem pridelovalcu.

In zakaj ti to vse skupaj pišem, zakaj sem izbrala ravno to temo? 

Ker je sedaj pomlad in ker je sedaj idealen čas, da te vzpodbudim k tovrstnemu razmišljanju. V brezplačnih e-priročnikih za samopomoč veliko pišem o pomenu zdrave in sezonske hrane, zato sem te želela sem vzpodbuditi k razmisleku o tem:

• kaj zate pomeni zdrava in lokalno pridelana, sezonske hrana,
• te vzpodbuditi, da jo mogoče tudi ti sama pridelaš,  če imaš to možnost,
• te vzpodbuditi, da si mogoče omisliš vzgojo začimbnic na okenskih policah ali na balkonu in
• te v končni fazi  želela tudi vzpodbuditi, da razmisliš,  (če še nisi)  kakšen je pomen samooskrbe v prihodnosti za nas vse, za državljane in državljanke naše države in kakšen vpliv ima lahko samooskrba na našo ekonomijo v bodočnosti.

Zakaj? Vedno bolj naglas in vedno več se govori, kako so izkoriščani naši kmetje in kmetje v EU, kako jih stiskajo veletrgovci za vrat, kako jim nižajo cene, kako jih ne plačujejo in kako v Evropi obstajajo in nastajajo prava delovna taborišča, kjer migranti in priseljenci delajo v nemogočih pogojih, za minimalno plačilo – in to za to, da bomo mi lahko v trgovini kupili sadje in zelenjavo še ceneje in še ceneje. Jaz osebno sem se odločila, da resnično nočem biti del te zgodbe. Verjamem, da če tovrstne hrane v trgovini ne bi kupovali, tudi ne bi bilo nobene potrebe po njeni vzgoji , se pravi da se tudi take grozljive zgodbe, kot se danes dogajajo, ne bi dogajale.

Za vrtnarjenje ni potreben poseben talent.  Rabiš samo osnovno znanje, prostor, nekaj organizacije in že lahko pričneš z vzgojo zelenjave, potem je pa z  vsakim letom in pridobljenimi izkušnjami vedno lažje. Če pa nisi najbolj navdušena nad vrtnarjenjem, se lahko organiziraš tako, da kupuješ bolj zdravo pridelano zelenjavo ter sadje pri lokalnih kmetih, vedno več jih ponuja možnost sodelovanje in naročanja tedenskih zabojčkov. Mogoče lahko namesto trave zasadiš zeliščni vrt ali pa namesto rož na balkonu ali okenski polici( ali en del le teh), zasadiš ognjič  in ostala zelišča ter jih posušiš  za kuhanje in pripravo čaja pozimi. Možnosti so res velike. Vprašanje je le, če si tega želiš zadosti močno, da uresničiš te spremembe.

Toliko o tem. Srčna hvala, ker si mi prisluhnila in prebrala moje razmišljanje do konca. Do naslednjič te prav lepo pozdravljam in radovedno pričakujem tvoje odgovore in razmišljanja o tej temi… kako pa ti rešuješ zaloge zelenjave, imaš svoj vrt, ga imajo starši, sorodniki, kupuješ priložnostno, ko naletiš na kvalitetno zelenjavo ali kar v trgovini?